Že v zgodnjem otroškem obdobju sem videla precej slabše od drugih otrok, toda tega nihče ni opazil, saj sem se od samega začetka instinktivno sproti prilagajala svojim vsakdanjim posebnim razmeram. Vse sem delala kot ostali, le z velikim naporom. Pravzaprav sem ves čas mislila, da vsi vidijo tako kot jaz, le da so drugi bolj spretni od mene. Čudila sem se otrokom, ki so se vozili s kolesom, ne da bi se pri tem kam zabili in neverjetno se mi je zdelo, kako uspejo zvečer po druženju na našem skupnem dvorišču sami brez težav priti domov. Jaz sem se namreč s strahom že pred prihodom mraka ozirala proti nebu in na svoj način ’računala’ čas, ko bom prej kot vsi otroci odšla domov, saj v mraku nisem videla več ničesar. Vsi so pa mislili, da sem pridna, urejena deklica, ki je ni treba kot pri ostalih otrocih včasih celo tuleč priganjati k večerji...
Imeli smo priljubljenega strica Mitota, očetovega bratranca, ki je bil primarij otroškega okulističnega oddelka v znani tržaški bolnici Burlo Garofolo. Njemu smo sicer potožili, da čudno vidim in ne vidim. A tudi on si tega na noben način ni in ni znal razložiti.
Kmalu smo ugotovili, da ima iste težave tudi moj brat, a k sreči se je pri njem bolezen pojavila šele v najstništvu. On, moj ljubi brat, je tista glavna oseba, ki mi je v otroštvu znal najbolj pomagati in sva si v tem smislu vseskozi v najmočnejšo človeško vzajemno oporo.
Pri mojih devetnajstih letih končno dobimo diagnozo: pigmentna mrežnica z Usherjevim sindromom. Tedaj je namreč znanost že toliko napredovala, da je lahko razpolagala z ustreznimi pripomočki in materialom za ugotovitev tovrstne očesne bolezni. Takrat sem spoznala, da torej nisem kratke in počasne pameti ali čudno nerodna, temveč da imam vse do danes neozdravljivo progresivno bolezen, ki vodi v slepoto in tudi gluhoto.
Prvi je za to težko novico od zdravnikov zvedel oče in skupaj z mamo sta s srcem, ki močno ljubi, uspela kljub vsemu pomirjujoče in na blag način povedati, kaj pravzaprav ta bolezen je. Jaz se tega nisem sploh dobro zavedala. Pravzaprav se še danes tega nekako ne zavedam popolnoma, saj živim s to boleznijo kot bi bilo nekaj normalnega in si mislim, da nima smisla se še dodatno begati, saj je človek sposoben neverjetnih stvari, še zlasti takrat, ko živi pod nemogočimi pogoji. Zato ni slučaj, da sta mi bila že od mladosti močna osebnostna vzorca in zgled za moč v nemoči svetovno znana slepa in gluha pisateljica in učiteljica Hellen Keller ter hromi kozmolog Stephen Hawking.
Moje življenje ne more biti nikoli dolgočasno. Je pa zelo naporno tudi za še tako banalna vsakdanja opravila. Pri tem imajo svojo neprecenljivo in nepogrešljivo vodilno vlogo možgani. Z njimi že več desetletij vse bolj intenzivno razvijam druge čute ter tako nadomeščam pomanjkljiva vid in sluh.
Ker so na ta način moji možgani od nenehnega napora zelo utrujeni, se je v določenem preizkusnem obdobju mojega življenja pred nekaj leti iz stiske rodilo presenečenje: v danem trenutku so mojo notranjost privabili barvice in bel list. Kar samo od sebe se je ’zgodilo’, da sem iz omare vzela stare oljnate voščenke, bel gladek list in se z glasbo v ušesih popolnoma prepustila osvobajajočemu plesu svojih prstov in dlani. Rodila se je prva slika.
Od takrat je nastalo veliko slik in še se porajajo, saj iz tega vrelca notranje ustvarjalne sreče teče kar naprej. Moji možgani so končno na oddihu, ker se med risanjem lahko popolnoma prepustim sproščujoči sili in odidem na čudovita potovanja notranjega duhovnega sveta. Tu ni nevarnosti, da bi se kam zaletela ali udarila in tu nisem v nenehni kontrolni napetosti pri obvladovanju fizičnega vidnega, meni skoraj nevidnega sveta. V tem mojem notranjem kozmičnem svetu postane nevidno vidno. Rezultat so slike. Jaz jih sicer ne vidim v celoti, le po koščkih, ker imam močno okrnjeno vidno polje, pa tudi barv ne razločujem prav dobro. Pri tem igra pomembno vlogo spomin. V bistvu gre za močno doživljajsko dimenzijo ustvarjanja.
Sorodniki in prijatelji so mi svetovali, naj komu svoje slike pokažem. In tako sem se obrnila na tržaško likovno umetnico Jasno Merku, ki mi je postala dragocena umetniška prijateljica z meni nedoumljivo sposobnostjo tenkočutnega ’branja’ mojih notranjih dogodivščin. Prav tako mi je v pomembno oporo in spodbudo goriški umetniški prijatelj, tudi on likovni umetnik, Franko Žerjal, ki me vedno znova hrabri in spremlja pri mojih začetnih korakih v velikem svetu ustvarjalnosti. Brez njiju si ne bi upala priti na dan s svojimi slikarskimi deli.
Hvala.
Pa še na kratko o tehniki in materialu.
Uporabljam tri osnovne barve, rdečo, modro in rumeno. Gre za oljnate voščenke, ki se na gladki podlagi (beli list ali plastična podlaga) pod pritiskom segretih prstnih blazinic in dlani fantazijsko stapljajo ob ritmu glasbe. Pri tem se večkrat popolnoma sproščena prepustim nekakšnemu plesnemu gibanju celega telesa, kar daje še dodatno neverbalno sporočilnost in obliko. Vse slike so sad spontanosti, saj racionalni del mojih možganov med ustvarjanjem počiva. Beli odtenki na stvaritvah nastajajo z uporabo bele voščenke, vse bolj pogosto pa uporabljam papirnate robčke, s katerimi po občutju brišem in tako zaznamujem abstraktne lise, črte, kroge itd.
Upam si trditi, da je tehnika, ki jo uporabljam, pravzaprav prvinska in instinktivna, domača otroški duši in pripadnikom raznih t.i. ’primitivnih’ plemen.
Skratka, zelo preprosta in osvobajajoča.